Glavata kareta
| Glavata kareta | |
|---|---|
 | |
Znanstvena klasifikacija  | |
| Kraljestvo: | Animalia (živali) |
| Deblo: | Chordata (strunarji) |
| Razred: | Reptilia (plazilci) |
| Red: | Testudines (želve) |
| Podred: | Cryptodira (kritovratke) |
| Družina: | Cheloniidae (morske želve) |
| Poddružina: | Carettinae |
| Rod: | Caretta (glavata kareta) Rafinesque, 1814 |
| Vrsta: | C. caretta |
| Dvočlensko ime | |
| Caretta caretta (Linnaeus, 1758]]) | |
 | |
| Območje razširjenosti glede na Organizacijo Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo
Vrstni sinonimi
Rodovni sinonimi
| |
Glavata kareta (znanstveno ime Caretta caretta) je vrsta morske želve, razširjena po vsem svetu. Je morski plazilec, ki spada v družino Cheloniidae (morske želve). Odrasla glavata kareta v dolžino karapaksa (hrbtnega ščita) povprečno meri okoli 90 cm in tehta približno 135 kg, največji primerki pa dosežejo težo okoli 200 kg. Barva kože sega od rumene do rjave, oklep pa je običajno rdečkasto rjav. Zunanje razlike med spoloma niso vidne, dokler želva ne odraste; najbolj očitna razlika je, da imajo odrasli samci debelejši rep in krajši plastron (trebušni ščit) kot samice.
Glavata kareta je razširjena v Atlantskem, Tihem in Indijskem oceanu ter v Sredozemskem morju. Večino življenja preživi v slani vodi in v estuarijih, samice pa pridejo na kopno le za kratek čas, da odložijo jajca. Vrsta ima nizko stopnjo rodnosti; samice v povprečju odložijo štiri legla jajc, nato pa nastopi obdobje reproduktivnega premora, ko dve do tri leta ne odlagajo jajc. Te želve spolno dozorijo med 17. in 33. letom starosti, njihova pričakovana življenjska doba pa je od 47 do 67 let.
Opis
[uredi | uredi kodo]Glavata kareta je največja želva s trdim oklepom na svetu. Po povprečni in največji teži odraslih osebkov je nekoliko večja od orjaške črepahe in Galapaške želve velikanke. Med vsemi danes živečimi želvami je po velikosti na drugem mestu, takoj za orjaško usnjačo.[6][7][8] Odrasli osebki tehtajo od 80 do 200 kg, v povprečju okoli 135 kg. Zgornji del oklepa (karapaks) običajno meri od 70 do 95 cm.[6] Najtežji zabeleženi primerek je tehtal 545 kg, najdaljši pa je meril 213 cm.[6] Glava in zgornji del oklepa sta rumeno-oranžne do rdečkasto rjave barve. Spodnji del oklepa je običajno bledo rumen.[9] Vrat in boka so na zgornji strani rjavi, na straneh in spodaj pa rumeni.[10]
Vsaki dve leti ali pa celo redkeje odloži do 5 legel s približno 100 jajci.
Želvje telo obdaja oklep iz kostnih plošč in roženih ščitov. Na zgornji strani je obokan, spodaj pa sploščen. Želve so tako na varnem. Oba dela oklepa povezuje, ob strani mehek ali okostenel mostič. Mostič je odvisen od tega kakšne vrste je želva. Skozi sprednjo odprtino moli svoj dolgi, gibljivi vrat z majhno glavo in sprednjimi nogami, zadaj pa zadnje noge in kratek rep. Večina želv ima na zunanjih delih telesa, na nekaterih mestih močne rožene luske. Ti ščiti zaprejo želvi odprtine od znotraj, ko se v nevarnosti povlečejo v svoj oklep.
Zaradi okornih nog tekajo le počasi. V vodi pa so zelo hitre. Tudi na različne dražljaje se zelo dobro odzivajo.
Prehranjevanje
[uredi | uredi kodo]
Glavata kareta je vsejed, ki se prehranjuje predvsem z nevretenčarji z morskega dna. Njen plen so morski polži, školjke in atlantski ostvarji.[11] Med vsemi morskimi želvami ima prav glavata kareta najbolj raznolik plen. Njen plen so spužve, korale, morski peresniki, črvi kolobarniki, cevkarji, morske vetrnice, glavonožci, vitičnjaki, ramenonožci, postranice, enakonožci, portugalska ladjica, žuželke, mahovnjaki, trdoživnjaki, morski ježki, morski kovanci, brizgači, morske zvezde, plaščarji, ribe (jajčeca, mladiči in odrasli primerki), izležene želvice (vključno s pripadniki lastne vrste), alge in višje rastline.[12][13] Med selitvijo po odprtem morju se glavate karete hranijo z meduzami, mehkužci, lignji in ribami poletušami, ki se zadržujejo blizu gladine.[10]
Glavate karete svoj plen zdrobijo z velikimi in močnimi čeljustmi.[10][14] Pri hranjenju si pomagajo tudi s sprednjimi plavutmi: na robovih imajo ostre, izstopajoče luske, ki delujejo kot »kremplji« s katerimi raztrgajo večje kose hrane v ustih. Z njimi držijo in trgajo večje kose hrane, nato upogne glavo vstran, da lažje pogoltnejo kose, ki so se zataknili na luskah.[14] V sprednjem delu požiralnika imajo navznoter obrnjene, s sluzjo prekrite papile. Ti delujejo kot filter, ki preprečuje, da bi nevarni tujki, kot so ribiški trnki, prodrli globlje v telo. Spodnji del požiralnika nima papil, ima pa številne sluznične gube. Hitrost prebave pri glavatih karetah je odvisna od temperature okolja; višja kot je temperatura, hitreje poteka prebava.[14]
Dihanje
[uredi | uredi kodo]Želve dihajo s pljuči. Če ne morejo do gladine morja, utonejo. S pljuči dihamo tudi ljudje. Pljuča so organ, ki prejemajo kisik in ga oddajajo v vse celice.
Razmnoževanje
[uredi | uredi kodo]
Ko je želva oplojena in pripravljena na valjenje odide na kopno, izkoplje luknjo v pesku in izvali jajca. Nato luknjo zakoplje. Ko to opravi se napoti k morju. Ko jajca dozorijo, se iz njih izležejo mladiči. Jajčno lupino prelomijo z usti. Po najkrajši poti se napotijo proti morju. Veliko mladičev nikoli ni in ne bo doseglo morja saj jih razni ptiči pojedo na poti do morja.
Sklici
[uredi | uredi kodo]- ↑ Spotila 2004, str. 59
- ↑ Casale, P.; Tucker, A.D. (2017). »Caretta caretta«. Rdeči seznam IUCN ogroženih vrst (v angleščini). 2017 e.T3897A119333622. doi:10.2305/IUCN.UK.2017-2.RLTS.T3897A119333622.en. Pridobljeno 19. novembra 2021.
- ↑ »Appendices | CITES«. cites.org. Pridobljeno 14. januarja 2022.
- ↑ Dodd 1988, str. 1
- ↑ Dodd 1988, str. 2
- 1 2 3 Ernst & Lovich 2009, str. 37
- ↑ Dodd 1988.
- ↑ Wood, Gerald (1983). The Guinness Book of Animal Facts and Feats. Enfield, Middlesex : Guinness Superlatives. ISBN 978-0-85112-235-9.
- ↑ Wynne & Schwartz 1999, str. 104
- 1 2 3 Bolten, A.B. (2003). »Loggerhead Turtle (Caretta caretta)«. NOAA Fisheries. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 14. maja 2010. Pridobljeno 31. januarja 2010.
- ↑ Duermit, Liz (7. oktober 2006). »ADW: Caretta caretta: INFORMATION«. Animaldiversity.org. Pridobljeno 1. oktobra 2022.
- ↑ Ernst & Lovich 2009, str. 50
- ↑ »Loggerhead (Caretta caretta)«.
- 1 2 3 Ernst & Lovich 2009, str. 52
Bibliografija
[uredi | uredi kodo]- Dodd, C. Kenneth Jr. (maj 1988). »Synopsis of the Biological Data on the Loggerhead Sea Turtle Caretta caretta (Linnaeus 1758)« (PDF). Biological Report. 88 (14). United States Fish and Wildlife Service: 1–83. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 18. julija 2011. Pridobljeno 27. maja 2010.
- Ernst, C.H.; Lovich, J.E. (2009). Turtles of the United States and Canada (2nd izd.). JHU Press. ISBN 978-0-8018-9121-2. Pridobljeno 27. maja 2010.
- Spotila, James R. (2004). Sea Turtles: A Complete Guide to their Biology, Behavior, and Conservation. Baltimore, Maryland: The Johns Hopkins University Press and Oakwood Arts. ISBN 0-8018-8007-6.
- Wynne, Kate; Schwartz, Malia (1999). Guide to Marine Mammals and Turtles of the U.S. Atlantic and Gulf of Mexico. illustrated by Garth Mix (2nd izd.). Rhode Island Sea Grant. ISBN 0-938412-43-4.
Zunanje povezave
[uredi | uredi kodo]
Podatki o temi Caretta caretta v Wikivrstah
Predstavnosti o temi Caretta caretta (kategorija) v Wikimedijini zbirki- A 3D animation of a sea turtle.
- Fotografije Glavata kareta v zbirki Sealife Collection
- Painting of a sea turtle, as presented at The Museum of Contemporary Art Chicago
| Nacionalno | |
|---|---|
| Drugo | |
.png){kind=small}
