Latgalija
Latgalija Latgale Latgola | |||
|---|---|---|---|
   .jpg)
| |||
| |||
 Lokacija Latgalije v Latviji | |||
| 56°31′21.0″N 27°1′56.6″E / 56.522500°N 27.032389°E | |||
| Država |  Latvija | ||
| Največje mesto | Daugavpils | ||
| Površina | |||
| • Skupno | 14.547 km2 | ||
| Prebivalstvo (2020)[1] | |||
| • Skupno | 255.968 | ||
| • Gostota | 18 preb./km2 | ||
| Časovni pas | UTC+2 (EET) | ||
| • Poletni | UTC+3 (EEST) | ||
| HDI (2018) | 0.810[2] zelo visok · 6. od 6 v državi | ||
Latgalija (latgalsko Latgola, latvijsko Latgale) je ena od zgodovinskih latvijskih pokrajin. Je najvzhodnejša regija države in leži severno od Zahodne Dvine. Medtem ko je večina Latvije zgodovinsko luteranska, je Latgalija pretežno katoliška. Po raziskavah leta 2011 je katolikov kar 65,3 % prebivalcev.[3] Po protireformaciji je bila najsevernejša večinsko katoliška provinca ali regija v Evropi. V Latgaliji obstaja tudi številčna pravoslavna manjšina – 23,8 % prebivalcev, od tega 13,8 % ruskih pravoslavnih kristjanov in 10,0 % starovercev.[3] Leta 2020 je imela regija 255.968 prebivalcev.[3]
V pokrajini živi veliko Rusov, zlasti v Daugavpilsu, največjem mestu v regiji in mestu z edino javno univerzo v regiji. Mnogi Rusi, ki so živeli v Latgaliji pred uvedbo sovjetske oblasti, so staroverci. Rēzekne, pogosto imenovan srce Latgalije, Krāslava in Ludza so druga večja mesta v regiji, kjer živi tudi beloruska manjšina. Obstaja tudi pomembna poljska manjšina. Kot del Pološke in Vitebske gubernije je imela regija zelo veliko judovskega prebivalstva. Večina Judov je bila umorjena v koncentracijskih taboriščih med drugo svetovno vojno, večina preživelih pa se je izselila. Prisotnost baltskih Nemcev, razen v Daugavpilsu, je bila v Latgaliji manjša kot v drugih regijah Latvije. Po podatkih latvijskega uradnega statističnega portala je Latgalija edina regija v Latviji, kjer število Slovanov presega število etničnih Latvijcev.[4]
Povprečni dohodki v regiji so nižji kot drugod v državi. Latgalija ima tudi najvišji odstotek prebivalcev v Latviji, ki jim grozi revščina (32,7 % leta 2023[5]).
Jezik
[uredi | uredi kodo]Leta 2011 je v regiji 97.600 ljudi govorilo latgalski jezik,[6] ki je standardizirana oblika lokalnih različic visokolatvijskega narečja.
Od leta 2004 je uporaba latgalskega jezika predmet obsežne sociolingvistične/etnolingvistične ankete in študije, ki jo izvajata Rēzekne Augstskola in Center d'Étude Linguistiques Pour l'Europe.
Zgodovina
[uredi | uredi kodo]Zgodnja zgodovina
[uredi | uredi kodo]
Ozemlje današnje Latgalije je bilo prvotno naseljeno z vzhodnobaltskimi Latgalci. V 10. in 12. stoletju sta na ozemlju sodobne Latgalije in vzhodnega Vidzemeja obstajali dve kneževini: Jersika in Atzele. Razen Latgalije so Latgalci naseljevali tudi dele sodobne Pskovske oblasti v Rusiji in Vitebske oblasti v Belorusiji.
V prvem desetletju 13. stoletja se je kneževina Jersika, znana tudi kot Lettia, povezala s Polocko kneževino in litovskimi knezi proti Livonski škofiji, a je bila leta 1209 poražena. Del Jersike je po porazu pripadel Livonski škofiji, drugi del Livonskim bratom meča, preostanek pa je postal vazalna država Livonskega reda. Slednja je bila po smrti kralja Visvaldisa leta 1239 vključena v ozemlje Livonskega reda.
Leta 1242 je vzhodna Latgalija po porazu v bitki na Čudskem jezeru začasno prešla pod okrilje Novgorodske republike.[7] Leta 1263 so Livonski vitezi začeli v bližini jezera Rāzna graditi grad Wolkenburg kot osrednji samostan reda. Grad je bil je najstarejša trdnjava reda v Latgaliji.[8]
Leta 1277 je veliki vojvoda Traidenis Litvanski neuspešno oblegal novozgrajeni grad Daugavpils.
Latgalija kot del poljsko-litovske Republike obeh narodov
[uredi | uredi kodo].jpg)
Latgalska ozemlja so ostala del Livonske konfederacije vse do livonske vojne. Med to vojno je Latgalijo priključila Velika litovska kneževina (1559–1562), ki je bila leta 1569 vključena v poljsko-litovsko Republiko obeh narodov. Leta 1577 je Ivan IV. Ruski priključil Latgalijo k svojemu carstvu, vendar se je po uspešnem pohodu poljskega kralja in velikega litovskega kneza Štefana Bathoryja v Livonijo z Jam Zapoljskim mirovnim sporazumom, sklenjenim 15. januarja 1582, odpovedal svojim zahtevam po Livoniji.[9]
Leta 1621 je bila večina Livonske vojvodine odstopljena Švedskemu cesarstvu, del vojvodine, vključno z Latgalijo, pa je ostal pod poljsko-litovsko oblastjo. Ta del je postal znan kot Inflantsko vojvodstvo.[10] Z ustanovitvijo Inflantskega vojvodstva je regija postala tisto, kar je danes znano kot Latgalija. V tem obdobju se je latgalski jezik razvijal ločeno od latvijščine, ki so jo govorili v drugih delih Latvije, in bil pod vplivom poljščine.
Latgalija kot del Ruskega imperija
[uredi | uredi kodo]Leta 1772 je bila Latgalija po prvi delitvi Poljske vključena v Vitebsko gubernijo Ruskega carstva. Leta 1860 je skozi Daugavpils in Rēzekne stekla železniška proga Sankt Peterburg–Varšava.[11] Leta 1865 se je kot del ruske protipoljske politike začelo obdobje rusifikacije, v katerem je bil latgalski jezik, pisan v latinici, prepovedan.
Prepoved je bila odpravljena leta 1904 in začelo se je obdobje latgalskega prebujenja. Dve leti pozneje je bil latgalski politik Francis Trasuns izvoljen za člana državne dume Ruskega carstva.[12]
Latgalija kot del neodvisne Latvije
[uredi | uredi kodo]Na Prvem kongresu Latgalskih Latvijcev leta 1917 je bilo odločeno, da se okrožja Dvinski, Ljucinski in Režicki, naseljena večinoma z Latvijci, vključijo v Livonsko gubernijo. 17. decembra 1918 je gubernija postala del latvijske sovjetske avtonomije Iskolat in del Latvijske sovjetske socialistične republike.[13]
Januarja 1920 so združene sile latvijske in poljske vojske v bitki za Daugavpils[14]:76–77 premagale sovjetsko 15. armado, kar je 13. januarja privedlo do odstopa vlade sovjetske Latvije in 1. februarja 1920 do sklenitve latvijsko-ruskega premirja.
Po podpisu latvijsko-sovjetskega mirovnega sporazuma so bili deli Vitebske in Pskovske gubernije vključeni v novo Republiko Latvijo. Na združenih etnično latvijskih ozemljih so bila ustanovljena okrožja Daugavpils, Ludza, Rēzekne in Jaunlatgale, kasneje okrožje Abrene.
Druga svetovna vojna
[uredi | uredi kodo]Med drugo svetovno vojno je Latgalijo najprej okupirala Sovjetska zveza leta 1940, nato pa nacistična Nemčija leta 1941. Leta 1944, na začetku druge okupacije Latvije s strani Sovjetske zveze, so bile vzhodne občine okrožja Abrene, vključno z Abrenejem, vključene v Rusko SFSR.
Po razpadu Sovjetske zveze in ponovni vzpostavitvi latvijske neodvisnosti leta 1991 je Latgalija ponovno pridobila status ene od kulturnih regij Republike Latvije.
Geografija
[uredi | uredi kodo]
Latgalija ima površino 14.547 km2 in je večja od nekaterih evropskih držav, kot so Črna gora, Ciper in Luksemburg. Je najvzhodnejša regija Latvije in se nahaja severno od Zahodne Dvine in nima dostopa do morja. Meji na Rusijo in Belorusijo. Najbolj naseljeni mesti sta Daugavpils (82.046 prebivalcev) in Rēzekne (31.216 prebivalcev).
Zaradi velikega števila jezer je znana kot dežela jezer. Največje jezero v Latgaliji in drugo največje v Latviji je jezero Rāzna v občini Rēzekne.[15] Njegova površina je 57,81 km2. Jezero Drīdzis v občini Krāslava je najgloblje jezero v Latviji z največjo globino 65,1 metra. Najdaljša reka v Latgaliji je Dubna, ki je z dolžino 120 kilometrov osma najdaljša v Latviji. Drugi večji reki v regiji sta Rēzekne (116 km) in Malta (105 km).
Najvišja točka Latgalije je Lielais Liepukalns, visok 289,8 metra.
Kultura
[uredi | uredi kodo]Religija
[uredi | uredi kodo].jpg)
Prebivalci Latgalije so zaradi vpliva katoliške poljsko-litovske Republike obeh narodov pretežno katoliki. Leta 2011 je bilo v pokrajini 65,8 % katolikov. Luteranstvo je manj pogosto kot drugod v Latviji.
Eno najpomembnejših katoliških duhovnih središč v Latviji je Aglona. Aglonska bazilika vnebovzetja, zgrajena leta 1780, je eno od osmih mednarodnih svetišč, ki jih priznava Vatikan,[16] in je priljubljena destinacija romarjev. Aglono vsako leto 15. avgusta obišče na tisoče romarjev iz Latvije in tujine. Aglono sta obiskala tudi papeža Janez Pavel II. leta 1993 in Frančišek leta 2018.[17]
Latgalska keramika
[uredi | uredi kodo]
Zgodovinsko gledano je bila Latgalija najbolj plodovita proizvajalka keramičnih izdelkov v Latviji.[18] Arheološke raziskave so pokazale, da so Latgalci v obdobju zgodnjesrednjeveške države Jersike dobro obvladovali lončarsko obrt.[19] Najpogostejši lončarski proizvodi so bili vuoraunīks (posoda za kuhanje), madaunīks (posoda za shranjevanje medu), sloinīks (posoda za shranjevanje sadnega džema), stuodiņs (posoda za shranjevanje kisle smetane), ļaks (posoda za shranjevanje olja), pīna pūds (posoda za shranjevanje kravjega mleka), kazeļnīks (posoda za shranjevanje kozjega mleka), puorūss (dobesedno "čez ročaj", posoda za prenašanje hrane na polje), bļūda (skleda) in kryuze, ki so se v lokalnih gospodinjstvih uporabljali za vsakdanjo rabo več stoletij.[20]
V 20. stoletju so latgalski keramičarji začeli ustvarjati tudi okrasne izdelke, kot so svečniki in okrasni krožniki. Latgalska keramika je dosegla mednarodni sloves. Izdelki Andreja Paulānsa in Polikarpsa Vilcānsa so bili razstavljeni celo na Pariški svetovni razstavi leta 1937 in bili nagrajeni z zlato medaljo.[21] V zgodnjem sovjetskem obdobju so bili latgalski keramičarji obremenjeni z visokimi davki in so bili prisiljeni včlaniti se v kolhoze. V 50. letih prejšnjega stoletja so postali keramičarji bolj spoštovani zaradi navdušenega umetnostnega zgodovinarja Jānisa Pujātsa, rojenega v Gaigalavah, ki je organiziral razstave v Latviji in zunaj njenih meja, na katerih so bila predstavljena dela več latgalskih keramičarjev. Leta 1958 sta Andrejs Paulāns in Polikarps Vilcāns postala prva latgalska keramičarja, priznana kot ljudska umetnika Latvijske SSR.[21]
Keramika ostaja ena od zaščitnih znamk Latgalije z veliko zapuščino. Keramični studio Latgalije v Rēzekneju, ustanovljen leta 1976, se je leta 1986 preimenoval v Atelje ljudske uporabne umetnosti Andrejsa Paulānsa.[22] Po Paulānsu se imenuje tudi ena od ulic v latgalskem mestu Preiļi.[23] V muzeju Rainis v Jasmuiži se nahajata preseljena delavnica in peč Andrejsa Paulānsa ter edinstvena lončena peč, ki jo je izdelal keramik Ādams Kāpostiņš.[24] V Preiļiju je hišni muzej, posvečen prejemniku Reda treh zvezd - keramičarju Polikarpsu Čerņavskisu.
Leta 2020 je Banka Latvije izdala spominski kovanec za 2 evra z napisom Latgalska keramika, na katerem je upodobljen svečnik.[25]
Pomembi Latgalci
[uredi | uredi kodo]Slavne osebe, ki so bile rojene ali zdaj živijo v Latgaliji:
Keramičarji: Andrejs Paulāns, Polikarps Vilcāns, Ādams Kāpostiņš
Slikarji: Staņislavs Kreics, Jāzeps Pīgoznis, Mark Rothko
Filmska režiserja: Jānis Streičs, Rolands Kalniņš
Klasični glasbeniki: Jānis Ivanovs, Iveta Apkalna, Nikolai Zaremba
Pisateli: Yury Tynyanov, Jānis Pujāts, Władysław Studnicki
Operna pevka: Kristine Opolais
Škofi: Jānis Bulis, Jānis Pujats, Julijans Vaivods, Antonijs Springovičs
Politiki: Francis Trasuns, Yakov Pliner, Ilze Viņķele, Jānis Tutins
Nogometaši: Artjoms Rudņevs, Edgars Gauračs, Aleksandrs Isakovs, Vladislavs Kozlovs, Aleksandrs Cauņa, Vadims Logins, Ivans Lukjanovs, Māris Smirnovs, Mihails Ziziļevs, Antonijs Černomordijs, Jurģis Pučinskis
Sklici
[uredi | uredi kodo]- ↑ »ISG020. Population number and its change by statistical region, city, town, 21 development centres and county«. Central Statistical Bureau of Latvia. 1. januar 2020. Pridobljeno 12. februarja 2021.
- ↑ »Sub-national HDI - Area Database - Global Data Lab«. hdi.globaldatalab.org. Pridobljeno 13. septembra 2018.
- 1 2 3 4 Iannaccaro, Gabriele (2011). »Sociolinguistica: language and Religion«: 102. As of 2020, the region's population was 255,968.»ISG020. Population number and its change by statistical region, city, town, 21 development centres and county«. Central Statistical Bureau of Latvia. 1. januar 2020. Pridobljeno 12. februarja 2021.
- ↑ Population in regions, cities, municipalities, towns, rural territories, neighbourhoods and densely populated areas by ethnicity, % – Ethnicity, Time period and All territories, Latvian Official Statistics Portal Database
- ↑ LETA (27. december 2024). »Data for 2023 shows 21.6% of Latvian residents under risk of poverty«. Baltic News Network (v ameriški angleščini). Pridobljeno 2. januarja 2025.
- ↑ Tautas skaitīšana: Latgalē trešā daļa iedzīvotāju ikdienā lieto latgaliešu valodu
- ↑ Anatoly, Kirpichnikov (1996). Александр Невский и история России: материалы научно-практической конференции, 26-28 сентября 1995 года (v ruščini). Новгородский гос. объединенный музей-заповедник. str. 39.
- ↑ »Mākoņkalns. Order castle Wolkenburg«. medievalheritage.eu. Pridobljeno 20. februarja 2021.
- ↑ Dariusz Kupisz, Psków 1581–1582, Warszawa, 2006
- ↑ O'Connor, Kevin (2006). Culture and Customs of the Baltic States. ISBN 9780313331251.
- ↑ »Dzelzceļa tīkla vēsture - Krievijas Impērija«. ldzb.lv. Pridobljeno 20. februarja 2021.[mrtva povezava]
- ↑ »Francis Trasuns – Priest and Publicist«. lu.lv. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 16. avgusta 2019. Pridobljeno 21. februarja 2021.
- ↑ »How Latgale chose to join Latvia«. eng.lsm.lv. Pridobljeno 21. februarja 2021.
- ↑ Davies, N., 1972, White Eagle, Red Star, London: Orbis Books, ISBN 9780712606943
- ↑ »Rāzna National Park«. latvia.travel. Pridobljeno 21. februarja 2021.
- ↑ »Agreement Between the Holy See and the Republic of Latvia«. www.vatican.va. Pridobljeno 3. maja 2017.
- ↑ »Pāvests septembrī apmeklēs Latgolu«. lakuga.lv. Pridobljeno 20. februarja 2021.
- ↑ Pujāts, Jānis. Latgales keramika. Rēzekne:Latgales kultūras centra izdevniecība, 2002, str. 20-26
- ↑ Pujāts, Jānis (1. april 1980). »Latgales keramikas dienas« (7 izd.). Zvaigzne. str. 15-16.
- ↑ »Ceramics of Latgale«. futureofmuseums.eu. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 11. aprila 2016. Pridobljeno 26. julija 2013.
- 1 2 Pujāts, Jānis (15. januar 1959). »Latgales keramikas plaukumam« (2 izd.). Druva. str. 24-25.
- ↑ »Andrejs Paulāns folk applied art studio«. rezekne.lv. Pridobljeno 16. februarja 2021.
- ↑ Romanovskis, V. (6. december 1986). »Svētki mūsu ielā« (145 izd.). Ļeņina karogs. str. 3.
- ↑ »The Rainis Museum "Jasmuiža"«. memorialiemuzeji.lv. Pridobljeno 16. februarja 2021.
- ↑ »On 2 euro commemorative coin "Latgalian Ceramics"«. bank.lv. Pridobljeno 1. junija 2020.
