R-40
| R-40 AA-6 Acrid | |
|---|---|
 | |
| Vrsta | Raketa zrak-zrak dolgega dosega |
| Država izvora | Sovjetska zveza |
| Zgodovina uporabe | |
| V uporabi | 1970–danes |
| Uporabniki | Sovjetska zveza, Sirija, Irak |
| Vojne | Iransko-iraška vojna, Zalivska vojna, Operacija Southern Watch |
| Zgodovina izdelave | |
| Konstruktor | OKB-4 MR Bisnovatyi |
| Leto zasnove | 1959 |
| Proizvajalec | Vimpel |
| V proizvodnji | 1960–1995 |
| Različice | R-40R / R-40T, R-40RD / R-40TD, R-40RD1 / R-40TD1 (radar in IR) |
| Značilnosti | |
| Teža | 475 kg |
| Dolžina | 6.29 m (radarsko vodena) 5.91 m (IR vodena)[1] |
| Premer | 0.31 m |
| Bojna glava | Eksplozivna šrapnelna |
| Detonacijski mehanizem |
Radararski in aktivni laserski detonator |
| Motor | Raketni motor na trdno gorivo |
| Operativni doseg |
50-80km[2] |
| Hitrost | Mach 2.2-4.5[3] |
| Sistem vodenja |
Polaktivno radarsko vodenje (R-40RD) Infrardeče vodenje (R-40TD) |
| Razpon kril |
1.45 m |
| Izstrelilna platforma |
MiG-25, MiG-31 |
Bisnovat (kasneje Molnija, nato Vimpel) R-40 (NATO oznaka AA-6 'Acrid') je raketa zrak-zrak dolgega dosega, ki jo je Sovjetska zveza razvila v šestdesetih letih prejšnjega stoletja posebej za prestreznik MiG-25P, lahko pa jo nosi tudi kasnejši MiG-31. Je ena največjih serijskih raket zrak-zrak kadarkoli razvitih.
Razvoj
[uredi | uredi kodo]Razvoj North American XB-70 Valkyrie z največjo hitrostjo Mach 3+ je grozil, da bo zaradi neverjetne hitrosti in višinskih zmogljivosti bombnika naenkrat zastarela celotena prestrezniška in raketna sila Vojske PVO. Da bi se spopadli s to novo grožnjo, je bil zasnovan MiG-25, vendar so bile potrebne tudi nove rakete zrak-zrak, ki bi MiG-25 omogočile, da bi zadel predvidene cilje pri visokih hitrostih in višinah, ki jih narekujejo zahteve. Konstrukcijski biro Bisnovat je leta 1962 začel z razvojem rakete zrak-zrak dolgega dosega. Nastala R-40 je bila sprva usklajena z radarjem Smerč-A ("Tornado-A") letala MiG-25. Raketa ima dve različici: eno s polaktivnim radarskim vodenjem (R-40R) z inverznim monopulznim iskalnikom, ki raketi omogoča sledenje ciljem v vseh smereh, in eno z infrardečim vodenjem (R-40T). [4]
Da bi zagotovili uničenje pri tako visokih hitrostih v redkem zraku, je bila potrebna velika bojna glava, ki je imela zadosten učinek eksplozije. Za zadostno manevrsko sposobnost rakete na veliki višini so bila potrebna velika krmilna krilca. Vse to je zahtevalo zelo veliko raketo. Je nekoliko večja od rakete zemlja-zrak MIM-23 Hawk.
Po izdaji pilota sovjetskih zračnih sil Viktorja Belenka leta 1976 in vesti o letalu MiG-25P in pripadajoči R-40 so pri Vimpel razvili izboljšano različico rakete z boljšo odpornostjo na toplotne vabe (IRCM) in občutljivejšim iskalnikom. [potreben citat] Nadgrajene rakete so označene s pripono -D ('dorabotannje', "dokončane"). Kasneje so bile razvite tudi različice -D1.
Proizvodnja R-40 se je končala leta 1991, vendar so rakete še vedno v omejeni uporabi, saj so z njimi oboroženi preživeli MiG-25 in nekaterimi MiG-31.
Zgodovina bojnih spopadov
[uredi | uredi kodo]V sovjetski službi raketa R-40 ni bila nikoli izstreljena zunaj urjenja ali testiranja. Standardni postopek PVO je bil izstreliti dva raketna salva na cilj: eno infrardeče vodeno raketo R-40T, ki ji je sledila radarsko vodena raketa R-40R, s čimer bi se izognili možnosti, da bi se infrardeče vodena raketa zaklenila na radarsko vodeno raketo.
Ker je bil MiG-25 izvožen v različne države na Bližnjem vzhodu, je bila R-40 uporabljena v bojih v Iraku ter verjetno tudi v Siriji in Libiji.
Med zalivsko vojno leta 1991 je bilo prvo noč nad zahodnim Irakom z raketo R-40 sestreljeno letalo McDonnell Douglas F/A-18 Hornet ameriške mornarice, ki ga je pilotiral Scott Speicher. Raketo je izstreli iraški MiG-25, ki ga je pilotiral Zuhair Dawood.[4]
Uporabniki
[uredi | uredi kodo]
Trenutni
[uredi | uredi kodo]
Nekdanji
[uredi | uredi kodo]
Belorusija[6]
Irak[6]
Islamska država − Zajeti primerki uporabljeni kot rakete zemlja-zrak.[7]
Kazahstan[6]
Libija[8]
Sirija[6]
Sovjetska zveza − Predana državam naslednicam
Ukrajina[6]
.svg){kind=small}
Sklici
[uredi | uredi kodo]- ↑ »Missile analysis: AA-6 Acrid« (PDF). FlightGlobal. Pridobljeno 4. februarja 2019.
- ↑ »Р-40 (ТД/ТР)«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 19. avgusta 2010. Pridobljeno 5. avgusta 2015.
- ↑ »Р-40 (AA-6 ACRID) - MilitaryRussia.Ru — отечественная военная техника (после 1945г.)«. militaryrussia.ru.
- 1 2 »AA-6 ACRID R-40«. GlobalSecurity.org. Pridobljeno 4. februarja 2019.
- ↑ International Institute for Strategic Studies 2024, str. 344.
- 1 2 3 4 5 Lennox, Duncan, ur. (1997). »AA-6 'Acrid' (R-40, R-46)«. Jane's Air-Launched Weapons (35th izd.). Surrey: Jane's Information Group.
- ↑ Mitzer, Stijn; Oliemans, Joost (27. marec 2016). »R-40 AAMs used as makeshift SAMs by Islamic State in a desperate attempt to combat coalition airpower«. Oryx Blog.
- ↑ Cooper, Tom; Grandolini, Albert; Delalande, Arnaud (2015). Libyan Air Wars, Part 1: 1973-1985. Helion & Company Publishing. str. 50. ISBN 978-1-909982-39-0.
- Gordon, Yefim (2004). Soviet/Russian Aircraft Weapons Since World War Two. Hinckley, England: Midland Publishing. ISBN 1-85780-188-1.
- International Institute for Strategic Studies (2024). »Chapter Six: Middle East and North Africa«. The Military Balance (v angleščini). 124 (1): 328–395. doi:10.1080/04597222.2024.2298594. ISSN 0459-7222. Pridobljeno 3. avgusta 2024.
Zunanje povezave
[uredi | uredi kodo]- Stran Zveze ameriških znanstvenikov Arhivirano 15 April 2008 na Wayback Machine.
- Stran GlobalSecurity.org
